V prvem sklopu, Didaktika digitalnega izobraževanja, se bomo osredotočili na učitelja, učenca in učno okolje. Razmišljali bomo o digitalni preobrazbi učenja in poučevanja, ki jo omogoča smiselna in učinkovita uporaba digitalnih tehnologij, in o vlogi učitelja pri poučevanju z aktivnim pristopom, predvsem na način, da učenci znanje usvajajo na različnih, zlasti višjih taksonomskih ravneh. Posvetili se bomo personalizaciji in individualizaciji pouka, preverjanju, ocenjevanju in spremljanju napredka, digitalnim kompetencam učencev in učiteljev, skrbi za varnost in zasebnost, sodobnim poučevalnim pristopom, inovativnemu učnemu okolju, ki zajema tradicionalno in digitalno infrastrukturo, ter orodjem za samovrednotenje digitalnih kompetenc. Pri razmisleku o učencih nas bo vodilo vprašanje, na kakšne načine čim bolje opolnomočiti učence, da bodo razvili zanje potrebne kompetence, in kako jih spodbujati k sodelovanju, delovanju in sobivanju.
Novosti bomo poskušali približati in predstaviti na primerih iz prakse. Izhajali bomo iz priporočil evropskega dokumenta Okvir digitalnih kompetenc za državljane, Evropskega okvira digitalnih kompetenc izobraževalcev, publikacije OECD The Future od Education and Skills 2030, The Future od Education and Skills 2030, t. i. modela SAMR, orodja SELFIE ter Akcijskega načrta za digitalno izobraževanje (2021–2027).
V drugem sklopu, Šola in družba v digitalnem svetu, se bomo spraševali, kakšno vlogo prevzema šola v digitaliziranem svetu in ali se ta spreminja, ali šola celo še bolj postaja prostor socializacije. Premlevali bomo, kakšne digitalne državljane potrebujemo in želimo, kako bodo ti delovali, kako jim privzgojiti skrb za digitalno varnost in zasebnost ter kako zapolnjevati vrzeli v digitalnih spretnostih med različnimi učenci. Posvetili se bomo razvoju socialno-čustvenih kompetenc in vprašanju, kako vzgajati otroke za samostojno življenje in za življenje v digitalni družbi, kako ustvariti okolje za njihov uspeh in srečo. Razglabljali bomo še o medijski pismenosti, otrokovih pravicah, virtualnih skupnostih, digitalnemu državljanstvu in participaciji mladih (z digitalnimi orodji) ter vodenju razreda.
V tretjem sklopu, Umetna inteligenca (UI) v izobraževanju in za izobraževanje, bomo razmišljali o njeni vlogi v izobraževanju. Umetna inteligenca ni namenjena temu, da bi nadomestila učitelje, temveč da bi jim pomagala. Za izobraževanje je lahko enako pomembna, kot je bilo odkritje mikroskopa za zdravnike v 19. stoletju, zato moramo razumeti njene principe, priložnosti in izzive. Vsakdo se lahko – in se tudi mora – učiti o umetni inteligenci. Zato bomo naslavljali različna vprašanja, denimo, kako naj jo učitelji in učenci smiselno uporabljajo pri poučevanju in učenju, da bodo znali kritično razmišljati o vlogi tehnologije v družbi in se hkrati naučili, kako z njo komunicirati. V tem kontekstu so posebej pomembni etični pomisleki o rabi tehnologije v izobraževanju. Vprašanj je več: kako oceniti, ali nek pripomoček učencem zagotavlja pridobitev vseh kognitivnih, socialnih in čustvenih kompetenc, ki jih potrebujejo, ali je varen za uporabo v izobraževanju in kakšno težavo predstavlja njegov nadzor nad učenci. Pretehtali bomo različne težave, ki jih umetna inteligenca lahko povzroči, obenem pa nanizali tudi potencialne rešitve zanje. Etična razmišljanja bodo temeljila na spoznanjih, ki se pojavljajo na presečišču področij filozofije (etike), umetne inteligence in pedagogike (izobraževanja), ter izhajala iz ključnih dokumentov, kot sta Umetna inteligenca za Evropo (COM 237, 2018) in (COM 759, 2018).
